Vrtanje vodnjakov

Prve vrtine so bili vodnjaki oz. plitke jame, ki so jih ročno izkopali na območjih, kjer se je vodna gladina približala površini. Običajno so bile njihove stene utrjene s kamni ali lesom, da bi preprečili sesedenje.

Sodobne tehnike vrtanja uporabljajo dolge vrtalne gredi, pri čemer nastanejo luknje, ki so veliko ožje in globlje, kot bi jih lahko ustvarili s kopanjem.

Vrtanje vrtin je lahko ročno ali mehansko, narava potrebne opreme pa se giblje od zelo preproste in poceni do zelo dovršene.

Izvrtani vodnjaki lahko dobijo vodo s precej globljega nivoja kot izkopani vodnjaki – pogosto tudi do nekaj sto metrov. Vodnjaki so običajno globoki od 3 do 18 metrov, na nekaterih območjih pa lahko globlje od 900 metrov.

Običajno se vrtina, ki se uporablja kot vodnjak, dokonča z namestitvijo navpične cevi in utrditvijo vrtine, da se vrtina ne sesede sama vase. To tudi pomaga preprečiti vdor površinskih onesnaževal v vrtino in ščiti morebitno nameščeno črpalko pred zasipanjem.

Na dnu vodnjakov je na podlagi formacije nameščena presejalna naprava oz. filter, ohišje z režami ali odprta izvrtina, ki omogoča pretok vode v vodnjak. Izdelani elementi se običajno uporabljajo v nekonsolidiranih formacijah (pesek, gramoz itd.), ki omogočajo, da voda in odstotek formacije prehajata skozi sito.